Blog
Report: Dash v Panorami - Slovenci po desetih letih spet v Berghainu
To pišem jaz, Dash – DJ-ka in producentka iz Kopra, ki že nekaj let ustvarjam v Berlinu. Tako da je tole poročilo iz prve roke o eni tistih noči, ki jih je precej težko ubesediti, ampak dajmo probat
Po skoraj desetih letih smo Slovenci spet nastopali v tem legendarnem klubu. Pred mano je to uspelo le še Gaji Pegan in Umeku, zato je bil trenutek, ko sem stopila za pult, precej poseben.
BERGHAIN
Čeprav vsi rečemo Berghain, je znamenita stavba v resnici razdeljena na več različnih prostorov in svetov: spodaj je Säule, v sredini Berghain, čisto zgoraj pa Panorama Bar. In če je Berghain sinonim za bolj temačen in nepopustljiv techno, ima Panorama svojo čisto posebno energijo. Več House-a, Italo Disca, Electra in vsega, kar se najbolje zadane takrat, ko se skozi velika panoramska okna že počasi prikazuje sončni vzhod.
Ravno to je ena od stvari, ki mi je v Berlinu najbolj všeč. Ne samo, da zaradi tako razvite elektronske scene približno veš, kakšno glasbo lahko pričakuješ v določenem klubu - skoraj vsako plesišče znotraj kluba ima svojo kulturo. Veš, kako se tam pleše, kako obnaša, kakšna je energija in kakšen odnos imajo ljudje do glasbe. Vsak prostor ima svoj jezik.
Zato mi je bilo v še toliko večjo čast, da sem lahko rolala ravno v svojem najljubšem delu Berghaina. Za znamenite partije, ki jih kurira legendarni Slow Motion Records, Panoramo za eno noč preimenujemo kar v ITALORAMO.
ITALORAMA
Noč sva odprla z Lennartom - Nizozemcem, ki že leta živi in ustvarja v Berlinu. Prav on je bil eden prvih producentov tega žanra, ki sem jih našla, še preden sem sploh zares vedela, kam me bo ta ljubezen do Itala peljala. Če prevrtimo čas nekaj let naprej, ko sem bila že precej obsedena z Italom, ga tudi sama vrtela in se preselila v Berlin, je bil prav Lennart tisti, ki mi je predstavil Italoramo...
''To je dogodek, kjer se naša Italo družinica nekajkrat na leto zbere'', mi je rekel. In potem še: ''In ti si zdaj del te družine''. In tako sva nekaj let kasneje jaz in Lennart na nek nor septembrski večer odprla ITALORAMO.
Za nama je nastopala N.O.I.A., vplivna italijanska Synth in Italo Disco skupina, ustanovljena leta 1978.
A ni to noro?
Plesišče sem ogrevala za ljudi, ki so šli skozi toliko različnih glasbenih trendov, sprememb tehnologije, opreme in celotne industrije - in še vedno nastopajo z isto energijo. In zraven njih kar nova generacija DJ-jev in producentov: jaz in Lennart.
To je mogoče ena najlepših stvari naše scene: generacije niso ločene. Ljudje, ki so postavljali temelje tej glasbi, in ljudje, ki jo danes ponovno odkrivamo, raziskujemo in predstavljamo svetu, stojimo na istem odru in si predajamo to glasbo naprej.
Za N.O.I.A. je nastopal Intergalactic Gary, ki je z miksanjem začel že okoli leta 1980, pod vplivom Italo Disco scene v Haagu, svojo profesionalno DJ kariero pa začel v 90. letih. Tudi ob njegovem nastopu ti ne preostane drugega, kot da poslušaš človeka, ki rola dlje, kot ti sploh obstajaš in si pridno delaš mentalne zapiske.
Za njim pa eden izmed mojih vrhuncev večera - čeprav iskreno ne vem, ali je imel ta večer sploh kakšen trenutek, ki bi ga lahko imenovala manj kot vrhunec - Curses.
Curses združuje New Wave in Post Punk z ghostly vokali in kitarami, vse skupaj pa začini z elementi 80s EBM-a in New Beata. Njegov live act je ena tistih stvari, ki jih je precej težko razložiti nekomu, ki zanj še ni slišal, zato o njem nimam drugega za povedati kot:
STOJ. GLEJ. IN POSLUŠAJ. Artist v vseh pomenih besede...
LJUDJE, ZARADI KATERIH SEM BILA TAM
Noč pa sta zaključila Franz Scala B2B Giulia Gutterer iz Slow Motion Records.
In mogoče je prav tukaj čas, da razložim, kdo so ljudje, zaradi katerih sem bila tisto noč sploh tam.
Slow Motion se je kot kolektiv in organizacija začel že leta 2005, založba pa je sledila leta 2009. Za njegovim nastankom sta stala Fabrizio Mammarella in Franz Scala - dva človeka, ki sta okoli te glasbe zgradila precej več kot samo založbo. Njuna ideja je v osnovi precej preprosta: ohraniti občutek in dediščino glasbe, ki že desetletja polni plesišča, hkrati pa jo pustiti odprto za nove producente in nove interpretacije. Iz te iste družine je zrasel tudi Wrong Era, njihova mednarodna sestrska založba, ki to glasbeno gibanje pelje še širše.
Naša Giulia je ravno praznovala rojstni dan, zato je bilo vse skupaj še toliko bolj veselo. Čeprav zase pravi, da je ''just a DJ, not a fucking neurosurgeon'', a je v resnici ena ključnih oseb Slow Motiona in Wrong Era.
VČASIH JE TREBA SAMO NAJTI SVOJE LJUDI
Že vsa leta, odkar rolam Italo v Sloveniji, poslušam, naj menjam žanr. Naj vrtim nekaj drugega, saj tega pri nas ni. A ko sem prišla v Berlin, sem našla ljudi, ki so Italo pomagali ustvarjati, ljudi, ki ga še danes raziskujejo in ljudi, ki svoje znanje z neverjetno odprtostjo predajajo naprej.
In nenadoma sem ugotovila, da mogoče sploh ne rabim loviti večjih odrov. Niti večjih imen. Niti tega, da bi bila ta glasba naslednji veliki svetovni trend. Ker ko enkrat najdeš ljudi, s katerimi lahko deliš glasbo, ki jo imaš rad, in se učiš od ljudi, ki to glasbo poznajo in ustvarjajo že več kot 50, se lestvica ''ciljev'' nekako spremeni.
Ugotoviš, da dosti več pomeni to, da rolaš svoje komade ob takih legendah. Da ogreješ plesalce na tako legendarnem odru. Da slišiš svoje komade iz noro dobrih zvočnikov in vidiš ljudi, kako zaradi njih kričijo. Da pred tabo plešejo tvoji ljudje, ki so prepotovali pol Evrope samo zato, da bi bili tam.
Panorama Bar je precej velik oder, ampak
občutek tiste noči je bil presenetljivo udoben in domač.
Občutek sem imela kot, da smo se samo dobili. Kot da smo se vsi pripeljali iz različnih koncev sveta, da bi bili za eno noč spet skupaj. In mogoče je ravno to tisto, kar sem iskala vsa ta leta, ko sem poslušala, da ''tega pri nas ni''.
Ne večjega odra. Ne večjega imena. Samo ljudi, s katerimi lahko deliš isto glasbo in isto ljubezen do nje.
Komaj čakam, da se naša družinica ponovno dobi in napleše na naslednji ITALORAMI...
